Na Jezerskem je lepo in tako je bilo od nekdaj, saj so v starših dneh sem bežali pred kugo, dobesedno. Jezersko je enkratno za pohajkovanja. Ni gužve, ni več meje z Avstrijo (kar ne pomeni, da ni na vsakem hribu kakšen gams z dalekozorom), večinoma je sonce, razen če se ne dela vreme, čist zrak za popizdit, malo človečnjakov, veliko živali, prijazni jezerjani (večinoma rejlydrajverji JZ-PD proge, opasni :)), …. tam je partizanska bolnišnica krtina (mal niži), pa muzej in cerkvice in lesene strehe in ganki in kosmati konji in goveda, kanjon Kokre je čisti Jurski park, pa geološka pot in kamnolom lehnjaka, …. ma kar si kdo najde.

… po velikosti trije jezerjani ….

…. imajo razgled za miljardo dolarjev ….

… proti Pristavškem storžiču …

…. greben Košuta ….

… iglu ob poti   :)   ….

… tabla ob krvavi poti …

…. krmilnica, obedovalnica, jedilnica, krmišče,…..

… kamenine …

… in malo naprej …

… kri ….

… dlaka …

.. dlaka, kri …

… mesarsko klanje …

…sledi … v dolino navzdol  ….

… in naprej po klancu …

… za dlakosledce …

…. “vprašljive” sledi …

… srečanje z revirskimi lovci, ki so se zanimali ali  smo koga videli.

“Nič razen mlake krvi in sledi v dolino,” smo odpujsali nazaj in odpujsali naprej.

Moj šport je lov na lovce.  Tako je na tem svetu. Divja hrana je zelo zdrava, ampak tudi lepa in lovosledstvo ni odveč.

Sicer pa mu je duša odšla. Z lovom ali krivolovom. Prazniki so blizu in lonci čakajo. Še dobro, da se ne da duše skuhati.

… pa gremo nazaj ali pa naprej …